Sem Ana in sama sebe imam za večno raziskovalko. Raziskujem sebe, druge, odnose, delavnice, ples, kreativnost, naravo, hrano, svoje čute.. Danes bolj radovedna in odprta, a temu ni bilo vedno tako. Več življenjskih izkušenj je prispevalo k ustvarjanju delov, ki so me želeli zaščititi in mi pomagali preživeti, istočasno pa sem z njimi ostajala v borbi za preživetje, tudi če nevarnosti zares ni bilo več tu. Odprto raziskovanje in igra sta v takem stanju bila nemogoča, kaj šele povezanost – s sabo, drugimi ali okoljem. Moj današnji poklic in pot k njemu ima velik del pri temu, da je danes drugače. To, da imam notranjega opazovalca in ne samo kritika, več nežnosti in sočutja ne le do drugih, več svoje in zunanje podpore in sprejemanja. To, da lahko večkrat samo obstajam. To, da se lahko vidim in zares prepoznam z vsemi deli in s tem lažje vidim, prepoznam in nežno raziskujem tudi drugega. Biti pristna, prisotna in povezana s sabo ter drugimi, so postale največje vrednote mojega osebnega mozaika.

Veliko pozornosti posvečam razumevanju in delu s travmo, posebej odnosno in kompleksno ter avtentičnemu izražanju in povezanosti. Ker je tako avtentičnost kot travma tesno povezana s telesom, mi je izredno pomembno na človeka gledati celostno, individualno prilagajati svoj način in raziskovati telesne pristope kot podporo za (ponovni) občutek celosti in integracije različnih in kompleksnih delov. Izhajam iz vključujoče drže, kjer je moj glavni cilj srečati in videti klienta takega kot je in tam kjer je, s svojim kontekstom in prehojeno potjo. Pomembno mi je soustvarjanje varnosti, učenje od klienta o njegovem življenju in načinih predvsem pa sopotništvo in ne spreminjanje.