“Zanimiv paradoks je, da se lahko spremenim, ko se sprejmem takega kot sem.” – Carl Rogers

Pozdravljeni! Moje ime je Taja. Kot mlajša sem se res dobro naučila kako se odpovedati sebi in zdržati mnogo več, kot bi si želela. Zelo dobro sem se naučila prilagoditi, ugajati, se skrivati za nasmehom in skrbjo za druge na račun svojih zdravih mej. S tem je moja pristnost vedno bolj izginjala, saj sem ostajala neizražena v kontekstu svojih želja in potreb. Kompromis na svoj račun je bila moja stalnica in to sem postajala jaz. Dokler nisem prišla do spoznanja o tem, da v resnici ne vem več čisto točno kdo sem, saj sem lahko bila marsikaj kar so drugi želeli da sem. Ampak kaj točno si želim jaz? Kaj točno torej sem? Skozi desetletje in več dela na sebi skozi skupinske (150 ur +) in individualne (300 ur +) terapije, nešteto delavnic in paleto izobraževanj, sem se na novo srečala in se še danes spoznavam. S tem pa sem ugotovila, da me psihoterapevtski poklic organsko zanima in da sem na tem področju po vsem tem času še vedno zelo radovedna. Tako se mi je odprlo novo obzorje in poklic, ki ga kljub končanem študiju prava, opravljam bolj pristno in z odprtim srcem.

Spoznala sem, da do novih spoznanj in posledičnih sprememb, težko pridemo sami, saj smo odnosna bitja. Prav zato kot terapevtka verjamem, da dobro delo temelji na trdnosti terapevtskega odnosa in da si je zaupanje in s tem varnost, treba prislužiti. Cenim naše razlike, zato vstopam v terapije z občutkom ponižnosti. Zavedam se, da iskanje pomoči zahteva veliko poguma in da se tudi v najboljših okoliščinah osebna rast in zdravljenje lahko čutita precej neprijetno in naporno. Prav zato si prizadevam skozi terapijo razvijati občutek povezanosti, ki velikokrat res podpre kliente k pristnemu življenju. Pri tem ne gre za poudarek na “popravljanju”, temveč na zagotavljanju prostora za razumevanje, sprejemanje ter skupno druženje na poti raziskovanja.