Cilj psihoterapije je vzpostavljanje boljšega stika s seboj, drugimi in okoljem, prepoznavanje in odkrivanje lastnih želja in potreb, večanje zavedanja ob krepitvi notranjega opazovalca, ki nas vrača v sedanji trenutek, ter posledične večje integracije nezavednega v zavedno.

Kljub terapevtovem odzivanju na klienta ter njegovi podpori pri iskanju in sprejemanju rešitev in novih možnosti odzivanja verjamemo, da je ravno klient tisti, ki ima največjo moč nad svojim življenjem in ki ve največ o sebi. Tako nimamo želje, da bi klienta spreminjali, temveč da bi ga lahko bolje spoznali in razumeli. Kot posledica sprejemanja klient lažje najde stik in sprejemanje sebe, kar posledično prinaša spremembe. Naša želja je klienta opolnomočiti na poti izzivov, ki jih nosi življenje, ter ga podpreti tam, kjer potrebuje več zaupanja vase in druge, v svoje občutke, odločitve ter življenje na sploh. Naša glavna naloga je namreč ta, da se s klientom prepuščamo raziskovanju njegovega notranjega sveta. Klient nas usmerja, mi pa smo na tem potovanju podpora in tisti, ki pomagajo držati svetilko in ogledalo v temnih prostorih njegovega doživljanja.

Ključen del je odnos med klientom in terapevtom, ki se skozi čas gradi v varen, sočuten, sprejemajoč in zaupen odnos, h kateremu prispevata oba. Odnos je namreč tisti, ki resnično lahko zdravi.

Somatic Experiencing

Somatic Experiencing ali somatsko doživljanje (SE) je telesno usmerjen pristop k delu s stresom in travmo. Izhaja iz spoznanja, da se naše izkušnje – še posebej preobremenjujoče – ne shranjujejo le v mislih, ampak tudi v živčnem sistemu in telesnih občutkih.

Somatic Experiencing vidi travmo kot posledico tega, da živčni sistem ne zmore predelati izkušnje, ne glede na to, ali gre za nekaj, kar se je zgodilo, ali nekaj, kar bi se moralo zgoditi pa se ni: travma nastane, ko je izkušnja prehitra, preintenzivna, prezgodnja ali brez podpore, ali pa ko manjkajo ključne regulacijske izkušnje (npr. občutek varnosti, bližina, zaščita), zato telo ne more dokončati svojih naravnih odzivov (boj, beg, zamrznitev); po Peter A. Levine je bistvo travme v tem, da v telesu ostane “ujeta” ali nedokončana stresna energija, kar pomeni, da travma ni sam dogodek, ampak prekinjen ali manjkajoč proces samoregulacije živčnega sistema.

Pri somatskem doživljanju ne gre za podrobno pripovedovanje zgodb, temveč za postopno raziskovanje tega, kar se dogaja v telesu tukaj in zdaj. S tem omogočimo živčnemu sistemu, da lahko postopoma zaključi nepredelane odzive iz preteklosti ter ponovno vzpostavi občutek varnosti, stabilnosti in pretočnosti.

Delo poteka počasi, nežno in v stiku z lastnimi viri podpore. V praksi to pomeni, da skupaj sledimo telesnim občutkom, mikro-gibom, impulzom,  spremembam v dihanju ali napetosti, spominom, mislim, čustvom… Včasih vključuje tudi zelo subtilne gibalne intervencije ali usmerjanje pozornosti. Uporabi se lahko tudi dotik kot podpora regulaciji ali stimulaciji živčnega sistema, vendar vedno izključno z jasnim soglasjem, spoštljivo in prilagojeno posamezniku. Pri delu z dotikom gre za zelo subtilen, prisoten in spoštljiv stik z različnimi deli telesa katerega namen je podpora zaključevanju različnih procesov v živčnem sistemu. Lahko pomaga na primer pri zaznavanju meja, občutka opore ali večje utelešenosti. Dotik lahko klientu tudi omogoči, da lažje začuti dele telesa, ki so bili prej odrezani ali preplavljeni, ter prispeva k večjemu občutku varnosti in stabilnosti. Pomembno je, da tempo določa klient, terapevt pa ves čas spremlja odzive telesa in prilagaja pristop. V ospredju je odnos in občutek izbire, zato je dotik vedno povabilo, ne zahteva, in se lahko kadarkoli spremeni ali opusti.

Cilj ni podoživljanje travme, ampak povečanje zmožnosti za čutenje, regulacijo in stik s sabo.